Več

Oceani so izjemno pomemben del ekosistema. Uravnavajo podnebje, so vir hrane in energije, predstavljajo prometne poti med kontinenti, so vir izjemne biotske pestrosti in nenazadnje nam nudijo tudi sprostitev in rekreacijo. A ta vir in storitve niso neskončne. Po ocenah organizacije za hrano in kmetijstvo združenih narodov - FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations) je 31 % svetovnih ribolovnih območij preveč izkoriščenih in 58 % polno izkoriščenih. Evropska okoljska agencija (EEA) ugotavlja, da je večina ribjih zalog komercialnega pomena v evropskih vodah izven varnih bioloških mej.

Prekomerni ribolov nima le očitnih negativnih vplivov na ribje zaloge, temveč tudi na morski ekosistem. V močno izkoriščenih morjih pride do znižanja biodiverzitete, zmanjšanja produkcije naravnih virov, upada povprečne trofične stopnje, povečanega nenamernega ulova ter večjega vpliva na antropogeno spreminjanje habitata. V zakone je zato potrebno uvesti ekosistemsko komponento, ki bi omogočala smotrno rabo naravnih virov brez večjih degradacijskih učinkov. Dovolj objektivne in izmerljive parametre za ekosistemsko upravljanje je zelo težko določiti, posebno zaradi specifičnosti posameznih ekosistemov. Potrebno je dobro poznati značilnosti vrst in njihove potrebe, interakcije med vrstami, njihov habitat ter nosilnost okolja. Na žalost teh informacij primanjkuje, saj za veliko število vrst ni niti dovolj zanesljivih ocen o njihovem številu. Stopnja biodiverzitete hitro upada in vrste izginjajo pred našimi očmi.

Pogled na naš mali košček morja prav tako razkrije, da moramo nanj bolje paziti. Zadnje analize raziskav so pokazale, da prepovedana onesnaževala še vedno ogrožajo evropske delfine, tudi slovenske. Koncentracije PCB (poliklorirani bifenili) spojin v tkivih delfinov, ki jih zadnjih 14 let preučujemo v Tržaškem zalivu, so razmeroma visoke in zaskrbljujoče. Skoraj vse namreč presegajo vrednosti, ob katerih lahko pride do fizioloških odzivov v živalih. Delfini so pomembni bioindikatorji, preko katerih lahko izvemo marsikaj o stanju morskega ekosistema. Njihova zaščita in zbiranje podatkov je tudi obveza po Evropski zakonodaji (med drugim: Direktiva o habitatih in morska strategija) in mednarodnih sporazumih (npr. Sporazum o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem). Poleg tega so delfini zelo karizmatične živali, s katerimi lahko ljudem približamo pomen varstva morskega okolja in pomembni naravni pokazatelji nekaterih vidikov stanja morskega ekosistema. Evropska komisija je v decembru 2016 objavila zaključke morskega biografskega seminarja, kjer je Sloveniji za delfine dodelila oceno večje nezadostnosti, saj zanje še vedno nimamo določenega varstvenega območja.

Kako bomo poskrbeli za naše morje in življenje v njem ni odvisno zgolj od politike. Veliko je na nas samih–  z odgovornim in spoštljivim odnosom do narave lahko kot posamezniki prispevamo k spremembam. Z vsakodnevnimi odločitvami in ravnanjem bodimo zgled drugim. 

Fotografija: Ana Hace, Morigenos

Več

V četrtek, 26. januarja, smo se na Občini Hoče – Slivnica udeležili sestanka glede Javne razgrnitve in javne obravnave dopolnjenega osnutka Sprememb in dopolnitev št. 2 Občinskega prostorskega načrta Občine Hoče-Slivnica in Okoljskega poročila. Naj spomnimo – novembra 2016 je Vlada RS obravnavala predlog Zakona o strateškem razvojnem območju državnega pomena v Občini Hoče-Slivnica, s katerim je rušila celoten sistem urejanja prostora, načrtovanja in varstva okolja. Mreža za prostor in mreža Plan B za Slovenijo sta pripravili skupni dopis, s katerim sta izrazili nasprotovanje načinu predlaganega umeščanja konkretne zasebne investicije v prostor.

V petek, 27. januarja, je Odbor za zadeve Evropske unije Državnega zbora RS obravnaval predlog stališča Slovenije do predloga evropske uredbe o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij TGP v državah članicah v obdobju 2021 - 2030, ki jo poznamo tudi pod imenom uredba o delitvi naporov.

Odbor je sprejel amandma, ki ga je na predlog stališča vlade, na podlagi stališč NVO pripravila Združena levica in s tem vladi naložil, da zagovarja dvig ciljev zmanjšanja emisij na EU ravni, da nasprotuje možnosti rabe raznih ‘odpustkov’ pri doseganju ciljev (vključno s ponori), se zavzame za letno spremljanje doseganja ciljev itn. Sprejeto stališče je veliko bolj ambiciozno od predloga vlade in se razlikuje od stališč, ki jih je Slovenija zagovarjala v dosedanjih razpravah na EU ravni.

Več

Zdrava, živa tla nas varujejo pred okoljskimi katastrofami, podnebnimi spremembami in strupi, ki nas obdajajo. Zato se nas je prek 400 evropskih civilno družbenih organizacij združilo v koalicijo »People4Soil«, s katero EU pozivamo k uvedbi posebnih predpisov za varstvo tal, ki so za življenje enako pomembna kot voda in zrak. Podpisi se že zbirajo, kar smo na ITR že objavili in o tem poslali sporočilo za medije/javnost v decembru. Prosimo, če lahko tudi vi prek svojih organizacij oziroma mrež pozovete ljudi k podpisu te res pomembne pobude, tu povezava na slovensko stran: https://www.people4soil.eu/sl

Več

Kljub temu, da je Slovenija v zadnjih letih opazno povečala energetsko učinkovitost na številnih področjih, je na področju mobilnosti zaradi netrajnostnih mobilnostnih navad uspeh neznaten. To se kaže v številnih kazalcih trajnostne mobilnosti, ki nas uvrščajo proti repu Evropske unije. Prebivalci Slovenije smo v evropskem vrhu pri porabi družinskega proračuna za mobilnost, pri čemer je največji strošek avtomobil. Prav tako razseljevanje prebivalcev in delovnih mest iz osrednjih delov mest v predmestja in širše regije povzroča trajno visoke stroške za gradnjo in vzdrževanje komunalne infrastrukture ter rabe energije v prometu. Več…

Več

V priročniku predstavljamo sadje skozi zgodovinsko perspektivo, se posvetimo načinom pridelave in izpostavimo zanimivosti. Predstavljamo tudi ozadja trgovine s tropskim sadjem ter predlagamo aktivnosti, ki jih lahko izvedete v različnih časovnih obdobjih, s slikovnim materialom in navodili za izvedbo. Aktivnosti si lahko prilagodite glede na interes, starost ter vsebinske poudarke posameznih predmetov (ali tematskih dni). Več…

Več

Rok za oddajo video posnetkov je 28. februar 2017, potrebna je predhodna prijava za sodelovanje. 

Zmagovalni video bo nagrajen s profesionalno izdelavo, za katero bo poskrbela produkcijska hiša, in bo predvajan po spletu in na nacionalni televiziji. Zmagovalni video bo tudi vključen v naknadni natečaj na evropski ravni.

Več informacij TUKAJ in na:

Tel. (01) 439 74 60, 051 368 890, 0590 71 333; info@itr.si

Več

Poleg te je RS od bivše države nasledila še Konvencijo o pomoči v primeru jedrskih nesreč ali radiološke nevarnosti, Konvencijo o zgodnjem obveščanju o jedrskih nesrečah ter  Konvencijo o fizičnem varovanju jedrskega materiala. Vse so dostopne na spletni strani Agencije za jedrsko varnost RS, kjer so navedene tudi druge multilateralne pogodbe s področja jedrske varnosti. 

Področje radioaktivnih odpadkov ureja Skupna konvencija o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki (Joint Convention on the Safety of Spent Fuel Management and on the Safety of Radioactive Waste Management), ki je bila sprejeta na Dunaju 5. 9. 1997 in je stopila v veljavo 18. 6. 2001. RS jo je ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Skupne konvencije o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 3/99). Konvencija se nanaša na varnost ravnanja z izrabljenim gorivom, kadar je izrabljeno gorivo rezultat obratovanja civilnih jedrskih reaktorjev in deloma tudi odpadkov iz civilne uporabe. Vsaka pogodbenica mora sprejeti ustrezne ukrepe, da zagotovi čim manjšo proizvodnjo radioaktivnih odpadkov, čim manjšo izpostavljenost in večjo zaščito posameznikov, družbe in okolja, se izogibati ravnanjem, katerih vplive na prihodnje generacije je mogoče logično napovedati in so večji od dovoljenih za sedanjo generacijo ter se izogibati prelaganju pretiranih bremen na prihodnje generacije.

Več

Po tem, ko sta navedeni organizaciji po več letih prizadevanj dosegli razveljavitev Priloge 2 Pravilnika

o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave, ki je določal vsakoletni odstrel volkov (sodba Upravnega sodišča), je vlada spremenila Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah tako, da je pravilnik ministrstva zamenjala z odlokom vlade. To pomeni, da je poleg ureditve, ki zahteva izdajo odločb o odstrelu v upravnem postopku, še naprej ohranila tudi odstrel s splošnim pravnim aktom, s tem, da je zamenjala vrsto tega akta. Navedeni organizaciji izpodbijata ustavnost take ureditve, saj onemogoča dostop do učinkovitih pravnih sredstev za varstvo zavarovanih živali, kar je v nasprotju z Aarhuško konvencijo.

Ker pa je Ustavno sodišče z zadnjo odločitvijo v tej stvari sklenilo, da ima sporna priloga dotedanjega pravilnika značilnosti posamičnega pravnega akta, zaradi česar sta navedeni organizaciji potem uspešno uveljavljali pravno varstvo pred Upravnim sodiščem, sta tudi tokrat iz previdnosti glede Priloge 2 novega spornega odloka vložili tožbo tudi na Upravno sodišče. Priloga 2 je v bistvenih sestavinah namreč podobna prilogi prejšnjega pravilnika. Organizaciji menita, da država ni izkazala potrebnega pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti glede problema, ki je razlog odstrela. Kot doslej, je po mnenju Zavoda za gozdove odstrel volkov potreben »zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem in je z vidika družbene sprejemljivosti nekaterih interesnih skupin (rejci drobnice, lovci, …) tako primeren kot nujen ukrep«. Organizaciji sta predlagali tudi začasno zadržanje izvajanja odstrela.

Več

Kula je poimenovanje za ritualno izmenjavo, ki je potekala na Trobriandskih otokih (Papua Nova Gvineja) med 18 otoki. V osnovi je šlo za velik krog, kjer so ljudje prepotovali nevarne in dolge razdalje, da so lahko izmenjali in podarili zapestnice in verižice. Sprožila je razprave in raziskovanja t.i. ekonomije daru in daritev na sploh.

Potlač pa so izvajale skupnosti ob severni pacifiški obali sedanjih ZDA in Kanade. Prepovedale so ga tako Kanadske kot tudi Ameriške oblasti, a se je nadaljeval na skrivaj. Tudi pri tem običaju je šlo za obrede darovanja, ki so se razlikovali v različnih regijah, a je šlo za podoben princip. Oseba, ki je gostila potlač je krepila svoj status v družbi z razdajanjem in deljenjem. Gostitelj je vsa prejeta darila razdelil – še več, razdelil je tudi svoje stvari. Posebno vlogo pri tem so imele deke. Prihajalo je tudi do obrednega uničevanja lastnine.  

Oba običaja sta krepila skupnost, tako neposredno, kot tudi širšo. Danes bi lahko pri Kuli govorili o virtualni skupnosti, ki je obstajala kljub odsotnosti neposrednih stikov, pri Potlaču pa o neposredni skupnosti. Tako kot lahko danes ponovno ustvarjamo in se naučimo krepiti življenjske skupnosti v lokalnem in neposrednem okolju (lastni ulici, bloku, na delovnem mestu, v okviru prostočasnih dejavnosti,...), kot tudi virtualno, z ljudmi, s katerimi nismo v vsakdanjem stiku, a imamo skupne interese (skupinsko naročanje, »pop-up« tržnice, izmenjevalnice,...).

Oba običaja sta obenem dokaz, da kopičenje ni človekova »naravna« značilnost. Nasprotno, da sta deljenje in dajanje ter sodelovanje ključnega pomena pri gradnji in ohranjanju skupnosti.

V času praznične potrošniške norije sta mi praksi večkrat prišli na misel, saj je toliko govora o darovanju in obdarovanju, ki imajo v današnjem času vsebino in obliko, na katere ne bi bil ponosen noben od treh dobrih mož, saj imajo negativne vplive na okolje in družbo ter pogosto nosijo v sebi delo izkoriščanih, ki jih naše oči ne vidijo ter uničena lokalna okolja ter krepitev podnebnih sprememb.

V kolikor bi koncepta delitve in daru ter solidarnosti ponotranjili v vsakdanje življenje in prakse, bi verjetno živeli v drugačnem svetu. Na srečo lahko pogledamo na zemljevid dobrih praks, kjer najdemo izmenjevalne skupnostne prakse različnih oblik – od lokalnih valut do izmenjav predmetov, semen in drugih stvari.

Etično potrošnjo po navadi povezujemo s potrošništvom in akcijami, ki jih lahko naredi posameznik/ posameznica v svojem zasebnem življenju, da zmanjša lastni negativni odtis na okolje in družbo. Najširše poznan koncept je usmerjen na individualne akcije zamenjave škodljivih izdelkov za manj škodljive ali okolju in družbi prijazne. Tu gre zgolj za zamenjavo izdelkov in ne za spremembo življenjskega sloga. Taka oblika t.i. zelene potrošnje še zdaleč ni dovolj za soustvarjanje vzdržnega sveta, zajezitev najhujših posledic podnebnih sprememb in prekinitev izkoriščanja ljudi po celem svetu. Ni dovolj, ker zgolj ozelenitev naše potrošnje brez zmanjšanja, ne bo vplivalo na zmanjšanje tokov. Za naš način potrošnje ni dovolj virov.

Poleg tega je usmerjena zgolj na akcije posameznika. Naš sistem je namreč zasnovan tako, da stoji na posamezniku, ki naj bi bil sam odgovoren za svoje življenje tako v dobrem, kot tudi v slabem. Zlahka se sprijaznimo z idejo trpečega, češ, saj je sam/a kriv/a za to. Tudi v primeru delovnih razmerij in vpletenih v proizvodno vsakdanjih predmetov za naše ugodje.

Poudarjali smo pomen dajanja dobrega zgleda, ki vpliva na okolico. Kar je nedvomno res. A poudarek zgolj na odgovornosti posameznika/e kot potrošnika/ce je značilnost kapitalističnega sistema. Zato je nujno potrebno tudi skupnostno delovanje in povezovanje pri prizadevanju za spremembe. Tako lahko trošimo manj in bolj etično in svoje delovanje opremimo s politično noto ter skupaj zahtevamo spremembe, ki jih že udejanjamo.

Skupnostne prakse in podlage v zakonodaji, ki jih nudi projekt Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri omogočajo, da v obstoječih okvirih ustvarjamo trajnostne skupnosti ter zahtevamo spremembe pravnih okvirov, ki bodo omogočali skupnostno upravljanje z življenjskimi viri in spremembo naše družbe v resnično trajnostno.

Menjalna ekonomija, ekonomija manjšega obsega predpostavlja obstoj skupnosti, kjer snovi krožijo, kjer je solidarnost močna komponenta. Kjer je posameznik del skupine in deluje v skupnosti in predvsem v okviru planetarnih meja. Ja, menim, da bi se lahko iz praks, kot sta Potlač in Kula marsikaj naučili. Ravno tako kot iz že obstoječih praks za vogalom, ki jih najdemo na zemljevidu dobrih praks skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri.

Več

Sporočila mladih politikom in gospodarstvu so bila ostra in jedrnata: časi političnih floskul o zeleni rasti so mimo – zdaj štejejo samo dejanja, fosilna goriva morajo ostati v tleh. Švedska 15-letnica Greta Thunberg, ki je začela gibanje šolskih stavk za podnebje, je v svojem govoru poudarila, da podnebne krize ne bomo rešili, če je ne bomo obravnavali kot krizo.  Več…

Več

V prvi fazi kampanje je bil ubran pristop, da so se okoljske nadloge, kot so smeti in izpušni plini se poosebili v obliki Instagram profilov (@ekstremo.vreme, @dim.iz.izpušne.cevi, @kup.smeti...) in začeli slediti ljudem, medijem in organizacijam. S tem smo opozorili na eno od ključnih sporočil kampanje: Vse kar spustimo v okolje, nam sledi in vpliva na naše zdravje. Začetek kampanje se je začel v začetku decembra z lansiranjem prvega filmčka, katerega so ustvarili mladi vplivneži. Nadaljevanje zgodbe si je v drugem filmčku možno ogledati tukaj.

Več

Socialno ogroženim posameznikom, družinam, pa tudi nevladnim organizacijam in šolam smo donirali že preko 3.000 računalniških kompletov. Naš cilj je, da v Sloveniji ne bi bilo posameznika, družine, posebej ne šolajočih, ki ne bi imeli računalnika zgolj zato, ker si ne morejo privoščiti nakupa. Več…

Več

Ključni cilj projekta je bil uvajanje in spodbujanje lastnega kompostiranja organskih odpadkov. To je namreč najbolj gospodaren način ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki, tako z okoljskega kakor tudi z gospodarskega vidika, kar dokazujejo številne raziskave, ki so jih opravili drugod po svetu.

Izvedli so 10 regijskih delavnic kompostiranja na vzgojno izobraževalnih zavodih, ki se jih je udeležilo 113 predstavnikov VIZ. V projektu je sodelovalo prek 7.000 otrok in mladostnikov. Več informacij o projektu je na voljo na spletni strani projekta.

Več

V zvezi z upravnim postopkom je potrebno tudi pravilno razumeti pojma dokončnosti in pravnomočnost odločitve: dokončnost upravne odločitve nastopi, ko zoper njo ni več možna pritožba (bodisi ta ni dopustna, bodisi je o pritožbi odločeno), pravnomočnost odločitve pa nastopi, ko se ta ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem (bodisi, da je to že odločilo, bodisi je potekel rok za vložitev tožbe).

Postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO)

Celovito presoja vplivov na okolje izvaja Ministrstvo za okolje in prostor po postopku, ki ga določa Zakon o varstvu okolja, glede prostorskih načrtov pa tudi Zakon o urejanju prostora.

Po Zakonu o varstvu okolja ministrstvo po izvedenem postopku in preučitvi vplivov izda odločbo,  s katero potrdi sprejemljivost nekega plana, če presodi, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi, ali potrditev zavrne, če presodi, da vplivi izvedbe plana na okolje niso sprejemljivi. Zoper to odločbo zakon (46. člen) predvideva dvoje možnih pravnih sredstev in sicer: če je pripravljavec plana državni organ, odloči o pritožbi zoper to odločbo vlada, če pa je pripravljavec plana pristojni organ občine, je možno začeti zoper to odločbo upravni spor. Ta pravna sredstva so drugačna od sredstev v Zakonu o splošnem upravnem postopku. Ker  pa izda odločbo ministrstvo , gre smiselno za upravni postopek.  Zato je možna razlaga, da bi se lahko v postopek CPVO lahko vključil tudi kdo, ki izkaže pravni interes v skladu s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Prav tako pa se lahko v postopek vključi (in posledično uporabi pravna sredstva) tudi društvo, ki ima status delovanja v javnem interesu ohranjanja narave po Zakonu o ohranjanju narave (primer DOPPS). Enako bi veljalo glede odločitve o presoji sprejemljivosti (vplivov na naravo), če se ta ne izvede v okviru CPVO, ker ta morda ni potreben. Postopek se izvede v skladu z Zakonom o ohranjanju narave.

Če gre za CPVO ali presojo sprejemljivosti glede prostorskega načrta je presoja integrirana v postopek prostorskega načrtovanja po Zakonu o urejanju prostora. Sicer se sam postopek CPVO  izvede po Zakonu o varstvu okolja oz. če gre le za presojo sprejemljivosti po Zakonu o ohranjanju narave, za  kar velja zgoraj navedeno. Je pa možno, da pride v postopku prostorskega načrtovanja do tehtanja javnih koristi in postopka prevlade javne koristi, v kar so vključene tudi koristi okolja. Zato bo tudi okoljske vidike možno zagovarjati v okviru upravnega spora zoper izvedbeni prostorski akt (po 58. členu ZUreP-2), ki ga lahko začnejo z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče v roku 3 mesecev:

• osebe, če izkažejo, da ima prostorski akt v določenem delu zanjo bistvene posledice,
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če so aktivno sodelovale v javni razpravi z dajanjem pripomb,
• državno odvetništvo na zahtevo vlade zaradi varstva javnega interesa.

Tožbo je možno vložiti glede določitve namenske rabe prostora ali usmeritev za namensko rabo prostora,  določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje, ali na velikost gradbene parcele, ali najustreznejše variante v Uredbi o najustreznejši varianti.

Presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje (PVO in OVS)

Ali je potrebna presoja vplivov na okolje presoja Agencija RS za okolje v predhodnem postopku po 51a. členu Zakona o varstvu okolja in ocenjuje potrebnost presoje v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Zoper odločitev, da presoja ni potrebna, se lahko pritožijo na Ministrstvo za okolje in prostor tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja (v 15 dneh od objave odločitve na spletni strani ARSO), glede na odločitve Sodišča Evropske unije C-570/13 (Gruber) pa tudi prizadeti posameznik. Nadalje so tri možnosti postopkov:

Postopek presoje v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja

Po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora in Gradbenega zakona v letu 2018 je postopek presoje vplivov na okolje, ki je sicer urejen v Zakonu o varstvu okolja, integriran v postopek izdaje celovitega dovoljenja (državno načrtovanje in izdaja gradbenega dovoljenja) oziroma integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Če je za objekt ali poseg potrebno izvesti presojo vplivov na okolje, se to izvede v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po Gradbene zakonu, dosedanje okoljevarstveno soglasje pa postane integralni del gradbenega dovoljenja. Ključno za presojo, kdaj bo postopek presoje vplivov na okolje integriran v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, je pregled posegov, za katere je potrebna presoja. Gradbeno dovoljenje po integralnem postopku izda Ministrstvo za okolje in prostor. Položaj stranskega udeleženca imajo (36. in 54. člen Gradbenega zakona):

• lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
• lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino. Za pravno korist se šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca,
• lastnik nepremičnine in oseba s stalnim prebivališčem na vplivnem območju, prikazanem v poročilu o vplivih na okolje;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi predvidenih obremenitev okolja med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi;
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, ki ima v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja ali ohranjanje narave, poseben status,
• civilna iniciativa, če zbere podpise 200 polnoletnih fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, kjer je nameravana gradnja, ali na območju občine, ki meji na območje nameravane gradnje (seznam mora vključevati osebno ime, naslov stalnega prebivališča, datum rojstva, podpis in datum podpisa).

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati tudi že svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane.

Stranski udeleženci imajo pravico uporabiti tudi pravno sredstvo – začeti upravni spor  (vložitev tožbe na Upravno sodišče v roku 30 dni), to pavico  imajo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, tudi če niso bile udeležen v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v 30 dneh od objave na spletni strani e-uprave).

Postopek presoje vplivov na okolje z izdajo okoljevarstvenega soglasja (brez gradbenega dovoljenja)

Če bi prišlo do primera, ko bi ARSO odločil, da je za poseg potrebno izvesti presojo vplivov, po gradbenih predpisih pa ne bi šlo za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje (npr. za enostavne objekte gradbeno dovoljenje ni potrebno, objekte pa razvršča Uredba o razvrščanju objektov), bi se postopek presoje vplivov na okolje izvedel po določilih Zakona o varstvu okolja. Stranka v tem postopku (64. člen ZVO-1) je lahko oseba, ki na območju, kjer objekt povzroča obremenitev okolja (vplivno območje) stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Položaj stranskega udeleženca pridobi, če v roku 35 dni od objave poročila o vplivih na okolje in osnutka okoljevarstvenega soglasja priglasi svojo udeležbo, pri čemer je najbolje, da poda tudi že svoja stališča in argumente. Zoper okoljevarstveno soglasje je možna pritožba na Ministrstvo za okolje in prostor, zoper odločitev slednjega pa tožba na Upravno sodišče (upravni spor).

Presoja sprejemljivosti, ko presoja vplivov na okolje ni potrebna (navadni postopek izdaje gradbenega dovoljenja)

Če ARSO odloči, da presoja vplivov na okolje ni potrebna, potem postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi upravna enota. Kljub temu pa je za objekt morda potrebna presoja sprejemljivosti posega oz. gradnje objekta glede vplivov na naravo po Zakonu o ohranjanju narave. V tem primeru se glede na določil 112. člena Gradbenega zakona ne izda več naravovarstveno soglasje, kot ga predvideva Zakon o ohranjanju narave (105 in 105a. člen), temveč Zavod za varstvo narave izda zgolj mnenje, ki ga upravna enota upošteva pri izdaji gradbenega dovoljenja. V tem postopku izdaje gradbenega dovoljenja so lahko stranski udeleženci  (36. člen Gradbenega zakona):

• lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
• lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca,
• druge osebe, če tako določa zakon. To bi bila npr. društva s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave, ker jim Zakon o ohranjanju narave daje pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati  svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane. Zoper gradbeno dovoljenje, ki ga izda upravna enota, je možna pritožba v roku 8 dni.

Izdaja okoljevarstvenega dovoljenja (OVD)

Okoljevarstveno dovoljenje je dovoljenje za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo večje onesnaževanje okolja. Postopek vodi ARSO. Vključitev morebitnih stranskih udeležencev v postopek  je možna pri dveh dovoljenjih:

• za naprave, ki lahko povzročijo večje onesnaževanje (IED naprave po Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega). V postopek izdaje ali večje spremembe OVD (če je potrebna sprememba okoljevarstvenega soglasja) vstopijo osebe, ki stalno prebivajo ali so lastniki ali drugi posestniki nepremičnine na vplivnem območju (iz elaborata o vplivnem območju) ter nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Svojo udeležbo morajo priglasiti v roku 35 dni od javne objave osnutka OVD in dokumentov.
• za druge naprave: ministrstvo obvesti javnost o postopku, če dobi več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca. Te osebe lahko potem v roku 30 dni od javne objave vstopijo v postopek.

Zoper odločitev o OVD je možna pritožba v roku 15 dni.

Postopek ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in določanje sanacijskih ukrepov

V postopku ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in njene sanacije so lahko stranski udeleženci pravne ali fizične osebe, ki so zaradi nastanka okoljske škode prizadete, ali bi bile lahko prizadete, in nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Postopek v skladu z Zakonom o varstvu okolja (110.a do 110i. člen) vodi ARSO, zoper njegovo odločitev pa je možen upravni spor – vložitev tožbe v roku 30 dni na Upravno sodišče.

Pravno varstvo v okviru prostorskega načrtovanja

Zakon o urejanju prostora omogoča upravni spor zoper izvedbene prostorske akte. Izvedbeni prostorski akti, ki so sicer splošni pravni akti, so: državni prostorski načrt (DPN), uredba o najustreznejši varianti, uredba o varovanem območju prostorske ureditve državnega pomena, občinski prostorski načrt (OPN),   občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) in odlok o urejanju podobe naselij in krajine (48. člen). Zoper sprejet izvedbeni akt je možno vložiti tožbo na Upravno sodišče v roku 3 mesecev, tožbo pa lahko vloži:

• oseba, zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če izkaže, da ima akt zanjo bistvene posledice,
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če je predhodno aktivno sodelovala v postopku priprave tega akta s podajanjem pripomb na razgrnjen akt.

Pravno varstvo v okviru dovoljevanja graditve

Po Gradbenem zakoniku se lahko izvedeta dva postopka izdaje gradbenega dovoljenja: navaden, ki ga vodijo upravne enote  in integralni, ki vključuje tudi presojo vplivov na okolje in ga vodi  Ministrstvo za okolje in prostor (glej zgoraj pri presojah vplivov na okolje). Integralni postopek je lahko tudi del združenega postopka načrtovanja in dovoljevanja gradnje objekta državnega pomena, kot ga določa Zakon o urejanju prostora. V tem primeru je možen upravni spor zoper celovito dovoljenje, s katerim se zaključi združeni postopek.

Več

Nevladne organizacije, civilne iniciative in posamezniki, ki si prizadevajo za varovanje zdravega življenjskega okolja pred škodljivimi ravnanji, bodo kmalu imeli še več pravne podpore Zagovornikov okolja – decembra bodo lahko na prenovljeni spletni strani izvedeli vse o pravnih sredstvih, skupaj s podrobnimi postopki varstva okolja in prostorskega načrtovanja po novi prostorsko-gradbeni zakonodaji ter brezplačno uporabljali Zeleno svetovalnico, ki bo odgovarjala na vprašanja.

Varstvo okolja in urejanje prostora sta prepleteni področji, prostorsko načrtovanje je pomembno osrednje orodje varstva okolja ter uveljavljanja strateških namer in zavez države za trajnostni razvoj ter prehod v nizkoogljično družbo v prostoru. Procesi urejanja prostora in načrtovanja, v katerih se odvija tudi varstvo okolja, so kompleksni, predpisi, ki urejajo varovalne režime ter postopke, pa številni in zato neobvladljivi – tako za strokovnjake, ki se strokovno ukvarjajo z varstvom okolja in urejanjem prostora, še toliko bolj za posameznika. Ti pa so za dejansko varstvo okolja, posamično ali združeni v civilne iniciative ali nevladne organizacije, ključni v dejanski zaščiti okolja, narave, prostora pred pogosto trenutnimi, dolgoročno nepremišljenimi interesi kapitala. Tako mednarodni kot nacionalni pravni red jim daje številne pravice in možnosti, da z ustreznimi pravnimi sredstvi preprečujejo dolgoročno za zdravje, okolje, naravo ter prostor škodljive oziroma nezakonite posege. Tako je tudi na polju varovanja pred podnebnimi spremembami že veliko skupin ljudi po svetu varstvo vzelo v svoje roke, v teku je preko 1100 tožb (Climate Change Litigation Databases).

Za to pa je potrebno dobro poznati postopke in kdaj ter kako se lahko v njih uveljavljajo pravice varstva okolja. Posamezniki ali skupine posameznikov, ki jim ni vseeno, se ob tem pogosto počutijo nemočne. Kako naj svojo domačo okolico varujejo pred škodljivim posegom, izpusti, ki uničujejo zdravje, pridelke in naravo, kako naj aktivno prispevajo, da bo država izpolnila podnebne zaveze? Številne nevladne organizacije po svetu in doma so pokazale, da je to mogoče, vendar je treba potrebno znanje približati ljudem.

Ta trenutek se soočamo z zagonom nove ureditve prostorskega načrtovanja in dovoljevanja graditve, ki si prizadeva z združevanjem postopkov ter integriranjem presoj vplivov na okolje v enoten postopek tako na ravni državnega kot občinskega načrtovanja, predvsem investitorjem poenostaviti pridobivanje dovoljenj, sicer pa je zaradi kompleksnosti materija težko razumljiva. Tako prizadeti posamezniki kot civilne iniciative in nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja, narave, urejanja prostora in varstva kulturne dediščine imajo v novih postopkih pomembno vlogo »varuhov« in za to tudi ustrezna pravna sredstva. Ta pa bodo lahko argumentirano in v potrebni meri uporabljali le, če bodo vedeli kako.

To je namen projekta Zagovorniki okolja, ki ga Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in IPoP – Inštitut za politike prostora izvajata v letu 2018 (financirata pa ga Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor) in bo konec leta rezultiral v zagonu prenovljene spletne strani Zagovorniki okolja in Zelene svetovalnice. Na spletu bodo ponujene razumljive informacije in shematični prikazi postopkov tako državnega kot občinskega prostorskega načrtovanja in dovoljevanja graditve s postopki varstva okolja ter narave, predvsem pa podrobni napotki, v kateri fazi in pod kakšnimi pogoji se lahko posameznik, civilna iniciativa ali nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu vključi v postopek ali uporabi pravna sredstva, če je to utemeljeno. Zelena svetovalnica pa bo vsem, ki se na področju varstva okolja angažirajo, brezplačno pomagala s konkretnimi napotki pri reševanju njihovih problemov in vprašanj – v smislu usmeritev in možnosti za reševanje. Tako bo postalo varstvo okolja bolj učinkovito, zmanjševali pa se bodo tudi nepotrebni konflikti.

Pravica do okolja in podnebja, ki je zmožno vzdrževati človekovo življenje je pravica ljudi, ki presega zgolj zasebni interes posameznika, zato pri varstvu okolja ta ne more biti v ospredju. Okolje varujemo v skupno dobro.

Več

Tako ZVO-1 v 9. členu vzpostavlja temeljno načelo odgovornosti povzročitelja za kazniv poseg v naravo ali prostor. Kadar ima dejanje povzročitelja posebno težo družbene nevarnosti, gre tudi za javni interes družbe. Kazenska odgovornost posameznika ali pravne osebe se presoja po KZ-1, ki kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine določa predvsem v 32. poglavju, od 332. do 347. člena, pa nato še v 347. in 356. členu.

Izhodiščno določilo KZ-1 je 332. člen, ki se imenuje 'obremenjevanje in uničevanje okolja'. Členu sledijo druge določbe, ki opredeljujejo posamezna kazniva dejanja. Zaradi pomembnosti člena navajamo člen v celoti:

(1) Kdor spravi v nevarnost življenje ali zdravje večjega števila ljudi ali povzroči delno ali popolno poškodbo okolja ali njegovo uničenje ali povzroči nevarnost za tako poškodbo ali uničenje, s tem da s kršitvijo predpisov 1) ali z drugim splošno nevarnim ravnanjem izpusti ali vnese nevarne snovi ali ionizirajoče sevanje v zrak, zemljo ali vodo;

2) obdeluje, vključno z odstranjevanjem, skladiščenjem, prevozom, izvaža ali uvaža odpadke, nevarne odpadke ali druge nevarne snovi, ter jih nezakonito pošilja zaradi dobička;

3) upravlja obrat, v katerem se opravlja nevarna dejavnost ali se v njem skladiščijo nevarne snovi ali pripravki, kar pomeni nevarnost zunaj obrata;

4) bistveno poslabša zaščiten habitat;

5) trguje s snovmi ali uporablja snovi, ki tanjšajo ozonski plašč;

6) čezmerno onesnaži okolje, razvrednoti okolje ali čezmerno izkorišča naravne dobrine, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico poslabšanje zdravja večjega števila ljudi, delno ali popolno uničenje živalskega ali rastlinskega sveta ali zajetja pitne vode ali drugo poškodbo okolja s hujšimi posledicami, ponavljajočo se kritično onesnaženost ali kritično razvrednotenje okolja, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do osmih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico nepopravljivo poškodbo ali uničenje okolja ali zavarovanega naravnega bogastva, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom do desetih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do petih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka tega člena z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z zaporom od enega do osmih let.

(6) Storilec se kaznuje z enakima kaznima kot v prejšnjem odstavku, če so dejanja iz prejšnjih odstavkov storjena v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj.

Pomembnejša kazniva dejanja zoper okolje v KZ-1 so še:

- 333. člen: onesnaževanje morja in voda z ladij,

- 334. člen: uvoz in izvoz radioaktivnih snovi (nedovoljen),

- 335. člen: protipravna pridobitev ali uporaba radioaktivnih ali drugih nevarnih snovi (za zdravje ali življenje ljudi ali okolje)

- 336. člen: onesnaževanje pitne vode,

- 337. člen: onesnaženje živil ali krme,

- 339. člen: uničenje nasadov s škodljivo snovjo,

- 340. člen: uničenje gozdov,

- 341. do 347. člena: zaščita živali.        

Kršitve kazenskih norm se (razen določenih izjem, ki se pričnejo na predlog za pregon) preganjajo po uradni dolžnosti. Če zaznamo kaznivo dejanje ga moramo sprva prijaviti policiji. Zakon posebej pooblašča tudi inšpektorja, da pri opravljanju svojih nalog naznani kaznivo dejanje ali poda kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Po prijavi dejanja policiji se opravi uradna preiskava in glede na ugotovitve sledi uradni postopek – kazenska ovadba. V okviru policije delujejo forenzični preiskovalci s področij kemije in biologije, ki sodelujejo tudi z Inštitutom Jožefa Štefana, Agencijo Republike Slovenije za okolje, (ARSO), Inšpektoratom RS za okolje in prostor in po potrebi z drugimi državnimi organi.

Podano kazensko ovadbo zoper kršitelja prevzame državni tožilec, ki nato vodi postopek pred kazenskim sodiščem. Iz statistik Vrhovnega državnega tožilstva je razvidno, da je bilo v letu 2017 ovadenih 128 kaznivih dejanj zoper naravo in prostor, ki so jih storile fizične osebe, ter 22 kaznivih dejanj, ki so jih storile pravne osebe. V letu 2016 je bilo ovadenih 94 kaznivih dejanj fizičnih oseb in 7 kaznivih dejanj pravnih oseb. Čeprav je številka relativno nizka, trend kaže na porast števila ovadenih kaznivih dejanj. V zadnjem času je razviden premik splošne in strokovne družbe v smeri ekološke kriminologije in ozaveščenosti o obstoju kaznivih dejanj zoper okolje in širši življenjski prostor človeka.

Največ kaznivih dejanj je storjenih na področju mučenja živali (41 ovadb), sledijo pa kazniva dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja in nato preostala kazniva dejanja na dotičnem področju. V letu 2017 je bilo sprejetih 39 obsodilnih sodb na področju varstva okolja in prostora, v letu 2016 pa 32.

Pri kazenskem pregonu kaznivih dejanj zoper okolje je treba v svojem okolju poskrbeti, da so ljudje seznanjeni s tem, katera kazniva dejanja sploh obstajajo, ter da imajo zoper njih možnost ukrepati. Priporočamo, da se ob sumu kaznivega dejanja zoper okolje sprva obrnete na policijo, jo obvestite o potencialnih kršitvah in pridobite nadaljnje informacije.

Več

Kot že samo ime pove, je priročnik namenjen tistim, ki v svoji državi iščejo ustrezne in učinkovite pravne postopke na področju okoljskega prava. Gre za poenostavljeno, povprečnemu uporabniku prijazno verzijo strokovnega dokumenta 'Sporočila Komisije o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah', ki ga je EK izdala 28. aprila 2018 (spletna verzija dokumenta v slovenskem jeziku je dostopna tukaj). Priročnik je izšel kot kompilacija »najpogosteje zastavljenih vprašanj« z odgovori ter ustreznimi obrazložitvami in napotitvami kako naprej v posameznem primeru, skupaj s povezavami do konkretnih členov oziroma pravnih podlag za posamezna vprašanja.

Izpostavljamo izjemno pomemben vidik in tudi namen Priročnika; ta ne govori le o tem, kaj obstaja v tem trenutku, katere pravice ima posameznik v državi in kako jih lahko uveljavlja. Govori tudi o tem, kakšni bi postopki v državah in pred nacionalnimi sodišči morali biti, tudi če v posamezni državi v tem trenutku temu ni tako. Kako EU argumentira, da bi postopki morali biti takšni kot piše v Priročniku? Komisija navaja sodno prakso sodišča EU (SEU), ki je v imela opravka z dostopom do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Vsebinsko imajo zadeve pogosto opraviti z Aarhuško konvencijo in dostopom in udeležbo javnosti v postopkih, ki imajo opravka z varstvom okolja. Državljani EU imajo tako po morebitnih neuspešnih pravnih postopkih pred nacionalnimi sodišči »izhod v sili« oziroma dodatno stopnjo pravne varnosti. Državo lahko tožijo pred SEU in zatrjujejo neskladnost s sodno prakso Sodišča (ter primarno seveda z nacionalnim pravom in pravom EU).

Priročnik prikazuje in v razumljivi obliki predstavi šest ključnih vsebinskih tem:

- pravica do pravnega postopka (v okviru upravičenosti do pričetka postopka – pravni interes),

- domet sodnikove presoje primera (ugotavljanje skladnosti ravnanja javne oblasti v državi članici s pravom EU),

- odločba, s katero sodišče organu naloži določeno ravnanje (v primeru nezakonitih dejanj ali opustitev, ki ogrožajo javno zdravje, javno korist ali naravno okolje),

- stroški postopkov pred sodišči (načelo poraženec plača in koncept določanja stroškov, ki posamezniku ali organizaciji ne preprečujejo dostopa do sodišč),

- dolžina sodnih postopkov (predolgi sodni postopki predstavljajo neučinkovito sodno varstvo),

- ozaveščanje državljanov z informacijami o dostopu do pravne varnosti v okoljskih zadevah.

Priročnik je temelj pravnega varstva v EU v okoljskih zadevah za laične državljane, z informacijami glede postopkov in napotki, kam se obrniti naprej; seveda je nezadosten za uspešno uveljavljanje pravnega varstva pred nacionalnimi sodišči ali SEU. Kljub temu pa lahko marsikomu predstavi osnove uveljavljanja pravnih sredstev, ki jih do sedaj še ni poznal; še posebej je uporaben za tiste, ki imajo težavo pred seboj, a ne vedo kako naprej. Strokovne argumente pa daje tudi tistim, ki se na nacionalni ravni trudijo na drugačen način; tistim, ki si prizadevajo, da bi odločevalci na nacionalni ravni sprejeli zakonodajo, ki bo uredila ustrezne postopke za učinkovit dostop do pravnega varstva v postopkih varstva okolja.

Več

Prizadevanja mreže Plan B za Slovenijo glede odpiranja Deklaracije, s katero Slovenija določi usmeritve za delovanje v institucijah oziroma organih EU, za sodelovanje splošne javnosti in javno razpravo, so bila zaenkrat neuspešna. Ministrstvo za zunanje zadeve, ki koordinira pripravo deklaracije, je oktobra podalo uradni odgovor na poziv mreže glede javne razprave o Deklaraciji.

Poglavitni pravni argumenti MZZ govorijo o zelo kratkih rokih, ki so določeni v Poslovniku Državnega zbora, glede sprejemanja novih deklaracij. Državni zbor deklaracijo obravnava v vseh pristojnih odborih, nato pa še na plenarni seji. Ves postopek je zaradi določil Poslovnika izjemno kratek; prejšnja Deklaracija je bila sprejeta v treh tednih, kar je bistveno premalo za ustrezno udeležbo javnosti. Ministrstvo se zaveda pomena sodelovanja javnosti in relevantnih deležnikov za posamezna področju in v naslednjem obdobju predvideva navodila ministrstvom glede posluha za morebitne predloge zainteresiranih deležnikov na svojem področju. Omeniti je treba, da Poslovnik Vlade RS trenutno navaja, da se 'javnost ne povabi k sodelovanju pri pripravi . . . predloga deklaracije.

Glavno težavo v tem trenutku torej predstavljata poslovnika Vlade RS in Državnega zbora RS, saj določata (pre)kratke roke za pripravo in sprejetje Deklaracije, obenem pa vključevanja javnosti sploh ne predpisujeta in jo celo izrecno izključujeta. Da pa sta poslovnika trenutno takšna, ni izraz dejanskih zahtev prava EU, temveč politično zastavljenega sprejemanja dokumenta.

V mreži Plan B za Slovenijo si bomo torej v prihodnosti prizadevali, da se politična volja spremeni; gre za dokument, za katerega se nam v evropski državi zdi skoraj samoumevno, da lahko pri njegovi pripravi sodeluje javnost. Gre za usmeritve, ki se tičejo nas vseh in imajo lahko neposreden vpliv na življenja vseh slovenskih in evropskih državljanov. Neprimerno je, da je trenutno glas ljudstva pri pripravi tako pomembnih usmeritev uzakonjeno izključen. Ne le, da je to v nasprotju z načeli prava EU in Aarhuško konvencijo, neprimerno in nesmiselno je tudi, da volivci nimajo dostopa do dokumenta, ki ga pripravljajo tisti, ki ljudstvu služijo.

Več

Porabo mesa in mlečnih izdelkov se je začelo obravnavati kot pomemben vpliv na okolje pred relativno kratkim. Najverjetneje zato, ker gre za poseganje v prehranjevanje ljudi, torej poseganje v zasebno sfero posameznika. Lažje se navadimo ločevati odpadke, kot na spremembo jedilnika. Zakaj? Ločevanje odpadkov ne pomeni večje spremembe našega življenja. Še vedno lahko kupujemo, karkoli si želimo, le po uporabi ločimo različne materiale v različne smetnjake. Tudi podjetjem, ki proizvajajo mesne in mlečne izdelke grozi večji finančni udar kot tistim, ki samo prilagodijo embalažo svojih izdelkov, da jih lahko potrošniki po uporabi lažje ločimo in imamo dober občutek, da smo naredili nekaj za ohranjanje okolja. Podobno velja tudi za uporabo varčnih žarnic, varčno porabo pitne vode, manj agresivnih čistil, naravno kozmetiko, itd. Pri problematiki mesa in mlečnih izdelkov je nekoliko drugače. Ali gre za zmanjševanje porabe ali umik iz jedilnika – ne gre samo za zamenjavo enega izdelka z drugim, temveč to pogosto dojemamo kot odpovedovanje hrani, ki jo uživamo že toliko let. Zaradi tega je tudi manj nevladnih organizacij, ki si upajo naslavljati porabo mesa in mlečnih izdelkov kot problematično, precej manj kot tistih, ki zagovarjajo prej naštete ukrepe varovanja okolja. 

Nevladniki se zavedamo, da poseganje v močne industrijske lobije zahteva močno organizacijo in podporo širših množic, kar je ob hkratnem radikalnejšem poseganju v navade ljudi še posebej zahtevno. Kljub temu, mesna in mlečna industrija predstavljata velik vpliv tako na okolje kot na naravo. Glede na letošnji članek* iz revije Nature, predstavljajo izpusti slednjih kar 80-92 % vseh izpustov toplogrednih plinov (TP) iz kmetijstva.

IATP (Institute for Agriculture and Trade policy) in GRAIN (grain.org) sta pripravila poročilo o izpustih TP 35 največjih podjetij mlečne in mesne industrije. Trenutno izpusti teh industrij predstavljajo 14 % vseh izpustov toplogrednih plinov. V kolikor želimo, da se temperature v povprečju ne dvignejo za več kot 1,5 o C, se morajo skupni izpusti znižati iz 51 giga ton na 13 giga ton do leta 2050. Glede na trende povečevanja povpraševanja po mesu projekcije kažejo, da bo delež mesne in mlečne industrije ob zadanem znižanju izpustov iz drugih virov do leta 2050 obsegal 81 % vseh izpustov. Seveda, če se bo povpraševanje po teh izdelkih res tako povečalo, kot kaže zaenkrat. Večinski delež mesnih in mlečnih proizvodov prihaja iz manjšega števila držav oz. njihovih združenj. To so ZDA, Kanada, Evropska unija, Brazilija, Argentina, Avstralija in Nova Zelandija. Te predstavljajo 15 % svetovnega prebivalstva, vendar proizvedejo 43 % vseh toplogrednih plinov iz živinoreje. Vedno večji igralec v tej industriji je tudi Kitajska, ki skupaj z ZDA, EU, Avstralijo, Argentino in Brazilijo predstavlja kar 68 % proizvodnje govedine na svetu. Brez Kitajske ta delež pade na dobrih 55 %, z največjim deležem v ZDA.

Problematično je tudi javljanje izpustov oz. pomanjkanje načrtov za njihovo omejevanje. JBS kot največji proizvajalec mesnih izdelkov nima javnih srednje- ali dolgo-ročnih načrtov za zmanjšanje emisij. Poleg tega je to le eno od 16 podjetij, ki takih načrtov nimajo oz. niso javno dostopni. Od pregledanih 35 podjetij, jih ima le 6 načrte za znižanje izpustov v dobavni verigi, v okviru katere je proizvedenih 80-90 % izpustov mesne in mlečne industrije. Vendar tudi v kolikor znižajo izpuste na kg mleka ali mesa, vseh teh 6 podjetij pričakuje porast proizvodnje.

Kar želim z vsem tem povedati je to, da je živinoreja problematična z vidika ohranjanja okolja in narave in da je čas, da se začnemo vsi zavedati tega problema. 

*Springmann M. in sod., 2018. Options for keeping the food system within environmental limits. Nature 562, str.: 519–525

*GRAIN in Institute for Agriculture and Trade policy, 2018. Emissions impossible – How big meat and dairy are heating up the planet.