Twitter

Na mednarodnem posvetu, 7. septembra 2021, na temo izvajanja Aarhuške konvencije, ki je potekal v organizaciji nemške organizacije UfU in slovenskih NVO, je bilo izpostavljeno, da varstvo okolja pomeni tudi varstvo temeljnih človekovih pravic - pravice do življenja in zdravja.

Iz trenutne ekosistemske in podnebne krize namreč ne bomo izšli brez sodelovanja vseh prebivalcev Slovenije. O svojem okolju imamo pravico odločati vsi, še posebej pa je v procese odločanja potrebno vključiti mlade, ki lahko v načine reševanja teh problematik vnesejo nove perspektive. V začetku predsedovanja Slovenije Svetu EU je bila dosežena pomembna sprememba glede dostopa do pravnega varstva na EU ravni in pričakuje se, da bo Slovenija tekom predsedovanja zgled pri uveljavljanju načel in pravic Aarhuške konvencije.

Aarhuška konvencija je bila sprejeta leta 1998 in zavezuje Evropsko unijo ter vse njene države članice, da državljanom EU in okoljskim nevladnim organizacijam v okoljskih zadevah omogočajo prost dostop do pravnih sredstev. Zaradi Konvencije imajo civilna družba in nevladne organizacije pravico, da se v primeru suma na kršenje okoljske in podnebne zakonodaje obrnejo na sodišče in izpodbijajo odločitve EU.

Kljub temu da po 20 letih od uveljavitve Aarhuške konvencije njeno izvajanje še vedno šepa, na polju dostopa do pravnih sredstev obstaja neprecenljiva pravno zavezujoča podlaga, ki jo morajo spoštovati tako države kot sama EU. Ta pravica je zelo pomembna za uveljavljanje pravice do zdravega življenjskega okolja, podnebja in ekosistemov, ki omogočajo življenje.

EU kot pogodbenica Konvencije zahtev ni ustrezno izpolnjevala (ACCC/C/2008/32 in ACCC/C/2015/128), kar se je sicer izboljšalo na začetku predsedovanja Slovenije EU s spremembo Uredbe o izvajanju Aarhuške konvencije v EU. Prebivalci EU imajo sedaj pod določenimi pogoji možnost učinkoviteje nasprotovati okoljskim odločitvam evropskih organov, ki sprejmejo okoli 80 % vseh okoljskih pravil, katere je potrebno izvajati tudi na nacionalnih ravneh.

Zaenkrat dostop do pravnega varstva tudi na nacionalnih ravneh ni dovolj širok; v Sloveniji pa smo že več kot leto dni priča celo omejevanju že pridobljenih pravic NVO do pravnega varstva, saj so bile NVO pri uveljavljanju sodnega varstva zoper nezakonite odločitve organov “preveč” uspešne. Sodnim sporom se je sicer možno izogniti, če se v procese načrtovanja in odločanja o okolju dovolj zgodaj vključi širšo javnost ter se njenim argumentom tudi prisluhne.

Glede podnebnih sporov Aljoša Petek, okoljski pravnik iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja - PIC, poudarja, da je "iskanje pravnih sredstev potrebno le, če nacionalni organi ne sprejmejo razumnih in ustreznih ukrepov za preprečevanje kršenja človekovih pravic, povezanih s podnebjem."

Današnji posvet je predstavljal osrednji dogodek v času slovenskega predsedovanja pred sedmim srečanjem pogodbenic konvencije (MOP 7), ki bo potekalo oktobra v Ženevi in na katerem bo Slovenija zastopala EU. Na njem so mednarodni strokovnjaki s pravnega področja vodili razpravo o poglavitnih vprašanjih glede samega izvajanja Aarhuške konvencije v aktualnem trenutku slovenskega predsedovanja ter o sprejemanju in izvajanju ključnih okoljskih politik in predpisov EU za izhod iz krize. Precej razprave je bilo na temo še odprtega primera kršitve dostopa do pravnega varstva v EU pred Pritožbenim odborom Konvencije (ACCC/C/2015/128). Alistair McGlone, bivši član Pritožbenega odbora, je pozval EU, naj na MOP 7 podpre sprejem ugotovitev Pritožbenega odbora glede teh kršitev EU.

Udeleženci posveta so se ob koncu strinjali, da je uporaba pravnih sredstev zadnji izhod pri okoljskih kršitvah. Pomembna je predhodna faza, to je faza sodelovanja, pri kateri je potrebno razviti nove alternativne, privlačne in učinkovite načine participacije, ki bi vključevali tudi mlade. Sodnim sporom bi se v prihodnosti lahko izognili tudi z metodami mirnega reševanja sporov, kot je npr. mediacija.

Več informacij: Senka Šifkovič Vrbica, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Vse, kar morate vedeti o Aarhuški konvenciji

Primerno varstvo okolja je bistveno za blaginjo ljudi in za uresničevanje temeljnih človekovih pravic skupaj s samo pravico do življenja, vsaka oseba pa ima pravico živeti v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo, in dolžnost, da sama in skupaj z drugimi varuje in izboljšuje okolje za sedanje in prihodnje generacije.

Tako piše v preambuli Aarhuške konvencije, ki je dobila ime po Danskem mestu Aarhus, kjer je bila 25. junija 1998 sprejeta pod okriljem UNECE (Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo), v veljavo pa je stopila 30. oktobra 2001. Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) je globalno gledano povsem nova vrsta mednarodnega okoljskega sporazuma. V njej so povezane pravice varstva okolja in človekove pravice, poudarjena pa je naša odgovornost do prihodnjih generacij, v dobrobit katerih lahko trajnostni razvoj dosežemo le z vključitvijo vseh v družbi. Konvencija se osredotoča na odnose med javnostjo in oblastmi v demokratičnem kontekstu, velja pa pretežno za evropski prostor in ima 47 pogodbenic, med katerimi najdemo 46 držav in EU (zemljevid pogodbenic). S podpisom konvencije so se države podpisnice zavezale, da bodo konvencijske zaveze prenesle v svoj nacionalni pravni red.

Konvencija prepoznava, da varstva okolja ne moremo zaupati samo državi, ampak daje vsakemu posamezniku možnost, da varuje svoje (človekove) pravice in s tem tudi osnovne pogoje za življenje – okolje, naravo, podnebje, zrak, vode in tla, ki na vzdržen način omogočajo življenje nas in prihodnjih generacij. Konvencija zato omogoča tri sklope pravic: pravno varovan prost dostop do okoljskih informacij, pravno varovano pravico sodelovanja pri sprejemanju okoljskih odločitev (planov, predpisov in konkretnih odločitev) in pravico do pravnih sredstev v primeru okoljsko nezakonitih ravnanj države ali drugih pravnih oseb. Pri tem imajo posebno vlogo nevladne organizacije. Konvencija priznava, da imajo organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in hkrati izpolnjujejo zahteve, določene s strani države, interes pri okoljskem odločanju. To pomeni, da jim za vstop v postopek, v katerega se lahko vključijo, ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa; dovolj je namreč odločba o delovanju v javnem interesu. Pravno varstvo pa v enaki meri lahko uveljavljajo z okoljskim odločanjem prizadete fizične ali pravne osebe.

Na podlagi konvencije so države pogodbenice kot nesodno in posvetovalno telo za pregled in nadzor nad skladnostjo ureditev pogodbenic s konvencijo vzpostavile Pritožbeni odbor konvencije. Več o konvenciji je predstavljeno tukaj.

Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2004, EU pa leta 2005. Pristop EU je zanimiv, saj je večina članic EU že podpisnic konvencije (ne pa vse, kot npr. Grčija). V EU glede okoljskih zadev velja deljena pristojnost med državami članicami in EU; velika večina okoljskih pravil, ki se potem prelijejo v nacionalno pravo, pa je sprejetih na ravni EU. Ravno zato je prav, da je med podpisnicami konvencije tudi EU. Konvencija tako velja za dostop do okoljskih podatkov, pravico sodelovanja javnosti in dostop do pravnega varstva glede delovanja organov EU. Kako je prenesena v EU pravni red, pa je predstavljeno tukaj.

V Sloveniji je Aarhuška konvencija prenesena v nacionalni pravni red skozi različne predpise, o čemer si več lahko preberete tukaj. Povsem druga stvar pa je uveljavljanje Aarhuške konvencije v praksi. Najbolje je izvajana pravica dostopa do okoljskih informacij. Sodelovanje javnosti je praviloma zgolj formalno, brez resne volje upoštevanja predlogov in pripomb javnosti. Pravica dostopa do pravnega varstva pa pravzaprav nikoli ni bila polno vnesena v pravni red oziroma je implementirana preozko. Spremembe predpisov v zadnjem letu kažejo še na krčenje teh (že obstoječih) pravic, predvsem pravic nevladnih organizacij glede dostopa do pravnega varstva (tako z določanjem novih pogojev za status nevladne organizacije v javnem interesu kot s krčenjem samega dostopa do pravnih sredstev). Praviloma so svoje pravice na tem področju organizacije morale uveljavljati prek sodišč – Upravnega in Ustavnega sodišča, na katerih so bile najpogosteje uspešne (nazadnje je Ustavno sodišče zadržalo izvajanje določil interventnega zakona o preprečevanju pravnega varstva).

Kljub temu, da po 20 letih od njene uveljavitve izvajanje Aarhuške konvencije še vedno šepa, je na polju dostopa do pravnih sredstev najbolj neprecenljiva pravno zavezujoča podlaga, ki jo morajo spoštovati tako države kot sama EU. Na nas pa je, da jo v čim večji meri uveljavljamo. Le tako se bo vse bolj utrjevala kot povsem običajen mehanizem varovanja demokratičnih pravic, pri čemer ne smemo pozabiti, da imamo vsi pravico odločati o okolju, v katerem živimo.

Z vprašanji o uporabi Aarhuške konvencije na konkretnih primerih se lahko obrnete na Zeleno svetovalnico.