Ljubljana, 16. oktober 2020 - Petina vseh držav sveta je po poročilu zavarovalnega podjetja Swiss Re na robu ekosistemskega kolapsa - predvsem zaradi upada biodiverzitete in s tem povezanih ekosistemskih koristi. Združeni narodi so septembra objavili podatke, iz katerih je razvidno, da so bile v zadnjem desetletju vlade mnogih držav neuspešne pri doseganju ciljev, ki bi omejili izgubo biodiverzitete; vodilni znanstveniki pa so že leta 2019 opozarjali, da je človeštvo zaradi hitrega upada in degradacije teh sistemov, ki podpirajo življenje, ogroženo.

 

Vse to kaže na bistveno pomanjkanje zavedanja v človeški družbi o tem, da je narava sama po sebi vrednota, in to ne zgolj zato, ker imamo ljudje od nje koristi – narava kot taka ima svojo intrinzično (»notranjo«) vrednost, ki zahteva celovito zaščito in ohranjanje.

 

Prav to pa je bila osrednja tema uvodne konference o »Iniciativi za Evropsko prepoznanje pravic Narave« z glavno govorko Marie Toussaint, poslanko Evropskega parlamenta. Uvodoma je bil predstavljen intrinzični pomen narave ter da smo ljudje del nje in kako smo na to pozabili. Osrednje vprašanje konference je bilo: "Kako je Evropa postala edini kontinent, ki ne prepoznava pravic narave v svojih političnih agendah? Kako je prišlo do razvoja take mentalitete in zakaj smo v politiki pozabili na naravo?"

 

Kaj bi bila Evropska vizija za pravice narave?

 

Izpostavljeni so bili primeri dobre prakse iz tujih držav, ki že imajo nekatere zakonske ureditve, s katerimi so naravi ali pa elementom narave (npr. posameznim ekosistemom, rekam, gozdovom) priznane njihove lastne pravice, ali pa so pravice narave celo zapisane v ustavi (npr. Ekvador). To so povečini države južnoameriškega kontinenta z močno prisotnostjo domorodnih prebivalcev (Bolivija, Brazilija, Argentina, Kolumbija), pa tudi določeni predeli Mehike in Združenih držav Amerike. Primere take prakse, kjer so v zakonu prepoznane pravice narave ali njenih elementov, pa najdemo tudi v Indiji in v Afriki.

 

Evropa v tem oziru očitno nazaduje, saj je v zadnjih desetletjih na tem območju prevladovala dogma ekonomske rasti oz. težnja po še večjem razvoju, ki ga poganja duh kapitalizma. Vendar pa se tudi ta mentaliteta počasi spreminja, kar je več kot potrebno – prepoznati bo potrebno, da ima narava lastno notranjo vrednost, ki je neodvisna od tega, kakšne koristi ima od nje človek.

 

Evropa se kot vodilna svetovna sila tako sooča s hitrimi spremembami, na katere se bo potrebno prilagoditi tudi v okviru pravne ureditve, ter skladno s tem spremeniti pravni okvir. Spoštovati moramo pravice narave ter s svojim ravnanjem prispevati, da se naravna ravnovesja znova vzpostavijo; svoja življenja pa urediti znotraj njih. To je edina pot k pravemu napredku.

 

Človekovih pravic ne bomo mogli zagotavljati, če bo naša narava uničena – brez narave namreč človek ne obstaja.