Ljubljana, 5. julij 2021 - Predsedovanje Slovenije je padlo v čas pomembnih procesov zelenega prehoda EU in sprejemanja predpisov, ki bodo tlakovala pot do podnebno nevtralne EU. Ukrepi za doseganje pravičnega zelenega prehoda se bodo nanašali na življenje vsakogar. Zato je pomembno, da je civilna družba v največji meri vključena v te procese, to pomeni da je dobro informirana, da lahko učinkovito prispeva svoje predloge in ideje v procesih oblikovanja pravil in ukrepov ter po potrebi tudi uveljavlja učinkovito pravno varstvo. Gre za polno uveljavljanje Aarhuške konvencije, pri čemer je civilna družba še vedno soočena z izjemnimi izzivi tako na ravni EU kot nacionalni ravni.

 

Foto: Mathias P.R. Reding, Pexels

 

V kontekstu predsedovanja Nemčije, Portugalske in Slovenije bomo na posvetu razpravljali o aktualni problematiki uveljavljanja Aarhuške konvencije v povezavi z varstvom človekovih pravic, novim Podnebnim zakonom EU in siceršnjimi podnebnimi prizadevanji. Prispevki priznanih mednarodnih in domačih strokovnjakov in razprava z njimi bo usmerjena na potrebo in možnosti za resnično in učinkovito angažiranje civilne družbe, ki je pomemben zaveznik oblikovanja okoljskih politik,  tako na ravni EU kot tudi v nacionalnem okviru. Rezultati razprave bodo pomembni tudi za Sedmo srečanje držav pogodbenic Aarhuške konvencije, ki bo potekalo oktobra  v Ženevi.

 

Rezervirajte si čas in se nam pridružitev v torek,  7. 9. 2021, med 9. in 13. uro preko spleta. Dogodek bo potekal v angleškem jeziku.

 

Program Aarhuške delavnice je dostopen tukaj >>>

Vse kar morate vedeti o Aarhuški konvenciji >>>

 

Prijavite se lahko na spletni strani organizatorja dogodka, nemške nevladne organizacije UfU – Independent Institute for Environmental IssuesPRIJAVA.

 

Slovenski soorganzatorji dogodka smo:

  • Inštitut za politike prostora – IPOP, koordinator Mreže za prostor,
  • Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, koordinator Plan B za Slovenijo, mreže nevladnih organizacij za trajnostni razvoj,
  • PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolje
  • Center za mednarodno in poslovno pravo.

 

Dogodek je namenjen vsem odločevalcem – državnim uradnikom pristojnim za procese zelenega prehoda Slovenije, akademikom in študentom, nevladnim organizacijam in drugim predstavnikom angažirane javnosti, ki vas zanima vključevanje civilne družbe v povezavi z varstvom narave, okolja in trajnostnega razvoja. Vse kar morate vedeti o Aarhuški konvenciji bomo na spletnih straneh in družbenih omrežjih objavili v kratkih prispevkih pred dogodkom.

 

Vse dodatne informacije dobite na PIC – aljosa.petek@pic.si. 

 

 

 

Vse, kar morate vedeti o Aarhuški konvenciji

 

Primerno varstvo okolja je bistveno za blaginjo ljudi in za uresničevanje temeljnih človekovih pravic skupaj s samo pravico do življenja, vsaka oseba pa ima pravico živeti v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo, in dolžnost, da sama in skupaj z drugimi varuje in izboljšuje okolje za sedanje in prihodnje generacije.

 

Tako piše v preambuli Aarhuške konvencije, ki je dobila ime po Danskem mestu Aarhus, kjer je bila 25. junija 1998 sprejeta pod okriljem UNECE (Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo), v veljavo pa je stopila 30. oktobra 2001. Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) je globalno gledano povsem nova vrsta mednarodnega okoljskega sporazuma. V njej so povezane pravice varstva okolja in človekove pravice, poudarjena pa je naša odgovornost do prihodnjih generacij, v dobrobit katerih lahko trajnostni razvoj dosežemo le z vključitvijo vseh v družbi. Konvencija se osredotoča na odnose med javnostjo in oblastmi v demokratičnem kontekstu, velja pa pretežno za evropski prostor in ima 47 pogodbenic, med katerimi najdemo 46 držav in EU (zemljevid pogodbenic). S podpisom konvencije so se države podpisnice zavezale, da bodo konvencijske zaveze prenesle v svoj nacionalni pravni red.

 

Konvencija prepoznava, da varstva okolja ne moremo zaupati samo državi, ampak daje vsakemu posamezniku možnost, da varuje svoje (človekove) pravice in s tem tudi osnovne pogoje za življenje – okolje, naravo, podnebje, zrak, vode in tla, ki na vzdržen način omogočajo življenje nas in prihodnjih generacij. Konvencija zato omogoča tri sklope pravic: pravno varovan prost dostop do okoljskih informacij, pravno varovano pravico sodelovanja pri sprejemanju okoljskih odločitev (planov, predpisov in konkretnih odločitev) in pravico do pravnih sredstev v primeru okoljsko nezakonitih ravnanj države ali drugih pravnih oseb. Pri tem imajo posebno vlogo nevladne organizacije. Konvencija priznava, da imajo organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in hkrati izpolnjujejo zahteve, določene s strani države, interes pri okoljskem odločanju. To pomeni, da jim za vstop v postopek, v katerega se lahko vključijo, ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa; dovolj je namreč odločba o delovanju v javnem interesu. Pravno varstvo pa v enaki meri lahko uveljavljajo z okoljskim odločanjem prizadete fizične ali pravne osebe.

 

Na podlagi konvencije so države pogodbenice kot nesodno in posvetovalno telo za pregled in nadzor nad skladnostjo ureditev pogodbenic s konvencijo vzpostavile Pritožbeni odbor konvencije. Več o konvenciji je predstavljeno tukaj.

 

Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2004, EU pa leta 2005. Pristop EU je zanimiv, saj je večina članic EU že podpisnic konvencije (ne pa vse, kot npr. Grčija). V EU glede okoljskih zadev velja deljena pristojnost med državami članicami in EU; velika večina okoljskih pravil, ki se potem prelijejo v nacionalno pravo, pa je sprejetih na ravni EU. Ravno zato je prav, da je med podpisnicami konvencije tudi EU. Konvencija tako velja za dostop do okoljskih podatkov, pravico sodelovanja javnosti in dostop do pravnega varstva glede delovanja organov EU. Kako je prenesena v EU pravni red, pa je predstavljeno tukaj.

 

V Sloveniji je Aarhuška konvencija prenesena v nacionalni pravni red skozi različne predpise, o čemer si več lahko preberete tukaj. Povsem druga stvar pa je uveljavljanje Aarhuške konvencije v praksi. Najbolje je izvajana pravica dostopa do okoljskih informacij. Sodelovanje javnosti je praviloma zgolj formalno, brez resne volje upoštevanja predlogov in pripomb javnosti. Pravica dostopa do pravnega varstva pa pravzaprav nikoli ni bila polno vnesena v pravni red oziroma je implementirana preozko. Spremembe predpisov v zadnjem letu kažejo še na krčenje teh (že obstoječih) pravic, predvsem pravic nevladnih organizacij glede dostopa do pravnega varstva (tako z določanjem novih pogojev za status nevladne organizacije v javnem interesu kot s krčenjem samega dostopa do pravnih sredstev). Praviloma so svoje pravice na tem področju organizacije morale uveljavljati prek sodišč – Upravnega in Ustavnega sodišča, na katerih so bile najpogosteje uspešne (nazadnje je Ustavno sodišče zadržalo izvajanje določil interventnega zakona o preprečevanju pravnega varstva).

 

Kljub temu, da po 20 letih od njene uveljavitve izvajanje Aarhuške konvencije še vedno šepa, je na polju dostopa do pravnih sredstev najbolj neprecenljiva pravno zavezujoča podlaga, ki jo morajo spoštovati tako države kot sama EU. Na nas pa je, da jo v čim večji meri uveljavljamo. Le tako se bo vse bolj utrjevala kot povsem običajen mehanizem varovanja demokratičnih pravic, pri čemer ne smemo pozabiti, da imamo vsi pravico odločati o okolju, v katerem živimo.

 

Z vprašanji o uporabi Aarhuške konvencije na konkretnih primerih se lahko obrnete na Zeleno svetovalnico.