Ljubljana, 23. september 2020 - Do konca septembra je v javni obravnavi Dolgoročna podnebna strategija Slovenije. Dokument naj bi na ravni države začrtal pot za spopadanje s podnebnimi spremembami za naslednjih 30 let, in s tem našo prihodnost. Mreža za prostor in mreža Plan B za Slovenijo si že dlje časa prizadevata za bolj resno ukrepanje države v zvezi s podnebno krizo. Da bi si izmenjali znanja in mnenja o dokumentu v razpravi, smo članice mrež povabili na prvi skupni pop up dogodek*.

 

Sprejetje Dolgoročne podnebne strategije je obveznost države, ki izhaja iz EU Uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov. Osnutek, ki je v javni razpravi, zasleduje na politični ravni dogovorjen cilj, da EU postane podnebno nevtralna do leta 2050 in v Uredbi opredeljen cilj zmanjšanja emisij TGP za 40 % do leta 2030 glede na leto 1990. Evropska komisija je sicer pred dnevi predlagala dvig cilja za leto 2030 na vsaj 55 %, odbor Evropskega parlamenta za okolje se je zavzel, da bi moral cilj biti 60-% zmanjšanje emisij. Nevladne organizacije menijo, da bi naj ta znašal celo 65 %. To je v skladu s poročilom Združenih narodov Emission Gap report iz leta 2019, ki pravi, da bi morali globalne emisije med leti 2020 in 2030 vsako leto zmanjšati za 7,6 %.

 

Razprava je potekala prek spletne platforme Zoom v obliki živahne izmenjave stališč. Mnenja sodelujočih v razpravi so bila do dokumenta pretežno kritična. Podnebna strategija v svoji končni sliki predvideva podnebno nevtralno družbo, vendar pa ne opredeli poti ali jasnih ukrepov, kako bi to lahko dosegli. Prav tako so po mnenju sodelujočih premalo ambiciozni vmesni cilji do leta 2030 in 2040. Ne naslavlja načinov proizvodnje in potrošnje, manjkajo ji mnogi horizontalni ukrepi. Čeprav predvideva celovito preobrazbo družbe, ji prav družbena dimenzija skoraj v celoti manjka.

 

Razpravo iz dogodka je mogoče strniti v naslednje ključne poudarke:

  • Podnebna strategija ne prinaša ničesar novega. Vse ukrepanje prelaga na prihodnje dokumente, procese in delovna telesa, ki še niso vzpostavljena.
  • Dokument se premalo ukvarja z dejanskimi podatki, več pa s političnimi zavezami. Dokumenti, na katerih sloni, med njimi je pomemben tudi Nacionalni energetski in podnebni načrt (revizija dokumenta se predvideva leta 2023) so zastavljeni premalo ambiciozno. Tudi če se izvede vse, kar je predvideno v tem načrtu, bomo že leta 2026 prekoračili mejo 1,5 °C. O konceptu ogljičnih proračunov se sploh ne razpravlja.
  • Cilji so nezadostni in že ob sprejetju strategija ne bo več skladna z aktualnimi cilji EU. Stavi se na zeleno rast, torej še vedno vključuje koncept gospodarske rasti, ki bo prinašala višji standard, kar ne pomeni tudi višje kakovosti življenja.
  • Strategija trenutno predvideva dve poti do nevtralne družbe: uporaba jedrske energije ali sintetični plini. To nista edini možni poti, več truda bi bilo treba nameniti prizadevanjem v smeri zmanjšanja rabe energije in obnovljivih virov energije, ob upoštevanju ciljev varstva narave.
  • Na področju prometa manjkajo prioritete ukrepanja. Ta sektor je eden izmed najbolj problematičnih, a je v dokumentu zastavljen premalo ambiciozno, brez pomembnih ukrepov, kot je zmanjševanje prometnih tokov. Manjka odločitev, da bi se namesto v ceste vlagalo v železniško infrastrukturo in aktivno mobilnost, ni jasno, kako nameravamo povečati energetsko učinkovitost v prometu. Strategija zelo poudarja elektrifikacijo, ki pa ji manjka hierarhija, torej najprej elektrifikacija javnega potniškega prometa, potem prehod iz osebnih vozil na javni potniški promet. Tudi biogoriva so še vedno prepoznana kot »rešilna bilka«, čeprav glede na pridobljene količine in posredno škodo niso smiselna. Omenja se tudi prehod na plin, kjer se zanemarja dejstvo, da je infrastruktura za tak prehod draga, rešitev pa slaba. Manjka tudi širši pogled na to, kaj ustvarja vsakodnevne poti, kot je poselitveni vzorec in opremljenost naselij s storitvami in stanovanji.
  • Na področju kmetijstva se ne omenja sprememb prehranjevalnih navad prebivalcev, manjkajo tudi ukrepi na področju poljedelstva. Za področje živinoreje bi ob zmanjšanju rabe goriv moralo biti obravnavano tudi zmanjšanje količine mesa v prehrani.
  • Z vidika gozdarstva je potrebno oblikovati ukrepe, ki bodo zagotavljali zdravje gozdov. Probleme imamo z zagotavljanjem stabilnosti gozdov, kar lahko vodi v zmanjšanje njihove zmožnosti za ponor CO2, na kar sicer strategija zelo računa.
  • Strategija ne zagotavlja zadostne podlage za mesta in občine pri oblikovanju svojih podnebnih dokumentov.
  • Glede na to, da strategija cilja na temeljito spremembo družbe, se z družbo in ljudmi zelo malo ukvarja. Ne odraža niti osnovnega razumevanja družbe, ne ločuje na posameznike, skupnosti in institucije. V zvezi s človeškimi viri in horizontalnimi ukrepi nima začrtane poti.
  • V dokumentu je skromno obravnavano področje vpliva podnebnih sprememb (in prilagajanje nanje) z vidika javnega zdravja, posebej vpliv na zdravje starejših in mestnega prebivalstva. Tukaj ima velik vpliv tudi urejanje prostora in zagotavljanje kvalitetnih zelenih površin.
  • Za uspešno izvajanje ciljev podnebne strategije bo potrebno veliko investicij. Vlaganje v ukrepe in druge aktivnosti, ki nam bodo omogočila sledenje zastavljenim ciljem, bi morali biti v dokumentu bolj konkretno zastavljeno. Investicije v infrastrukturo se ne zgodijo čez noč, zato je potrebno začeti čim prej ukrepati.

 

 

Članice mrež smo se na koncu strinjale, da dokument v trenutni obliki ne more uspešno začrtati poti k podnebno nevtralni družbi.  Pripombe, podane na dogodku bodo upoštevane pri pripravi skupnih pripomb mrež, ki jih bosta mreži oddali v okviru javne obravnave dolgoročne podnebne strategije Slovenije.

 

--

*pòp (ȍ ó) kratica, urbanizem: kratko za Pogovor o prostoru.

úp -a m (ȗ) kar se upa: upamo na poglobljeno razpravo, izmenjavo mnenj in učenje drug od drugega.